Ugotavljanje potreb starejših na območju Mestne občine Ljubljana

Pišejo: dr. Vesna Leskošek, dr. Jana Mali in dr. Liljana Rihter, Fakulteta za socialno delo, UL

O raziskavi

Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) je z namenom učinkovitega usmerjanja politik in ukrepov na področju dela s starimi ljudmi želela pridobiti podatke o pregledu življenjskih okoliščin starih ljudi  in o njihovih potrebah, zato je  Fakulteti za socialno delo naročila izvedbo raziskave o ugotavljanju potreb starih ljudi, ki živijo v MOL. Potrebe se lahko pojavljajo na različnih področjih življenja. V raziskavi smo avtorice sledile kategorizaciji potreb, ki so rezultat raziskovanja potreb in življenjskih okoliščin starejših v MOL v predhodnih raziskavah (Flaker in drugi, 2005). Tako je bil okviren vpogled v skupine ali kategorije potreb starejših ljudi pa tudi zemljevid služb oziroma storitev, ki so jim na voljo, že podan. Avtorice smo se osredotočile predvsem na naslednje ključne življenjske okoliščine: področja stanovanja, zdravja in osebnega počutja, druženja in prostega časa, ki so pomembno povezane s potrebami starih ljudi, saj potrebe niso odvisne le od osebnih značilnosti posameznikov.

Oceno potreb starih ljudi v MOL smo opravile na osnovi kvantitativne, deskriptivne raziskave. V raziskavi je bil najprej izdelan vprašalnik (Leskošek in drugi, 2012), pri čemer je osnovo predstavljal vprašalnik Zveze društev upokojencev (v nadaljevanju ZDUS), ki je bil izdelan v okviru projekta ugotavljanja potreb starejših, a je bil zaradi določenih metodoloških pomanjkljivosti precej spremenjen. V drugem delu vprašalnika pa so bila dodana vprašanja o življenjskih okoliščinah starejših, o njihovih potrebah po storitvah in načrtovanju storitev.

Zbiranje podatkov

Populacijo so predstavljali prebivalci MOL, stari nad 65 let v mesecu maju 2012. Slučajni vzorec 3000 oseb smo pridobile na Statističnem uradu Republike Slovenije. Ker smo želele pridobiti podatke od tistih, ki še živijo v domačem okolju, v raziskovanje nismo vključile oseb, ki so bile v času raziskave vključene v institucionalno varstvo. Če so zbiralke podatkov naletele na tako osebo v vzorcu, so izbrale nadomestno osebo. Ker ni bilo ločenega beleženja, koliko od oseb, ki jih niso našli na naslovu, je v instituciji, lahko zgolj ocenimo, da je to določen delež znotraj tistih, ki so bili označeni v kategoriji ‘osebe nisem našel na naslovu’.

Zbiranje podatkov je potekalo po metodi strukturiranega intervjuja od oktobra do decembra 2012. Načrtovano je bilo, da bodo polovico podatkov zbrali člani ZDUS, polovico pa študentke Fakultete za socialno delo. Pri zbiranju podatkov s pomočjo članov ZDUS je prišlo do težav, zaradi katerih so bili tovrstni podatki manj zanesljivi ali pomanjkljivi. Težave so nastale, ker je bilo potrebno spremeniti vprašalnik ZDUS (ki je bil bolj enostaven za zbiralce podatkov, a hkrati tako metodološko pomanjkljiv, da ni omogočal natančnega vpogleda v potrebe), kar je otežilo delo zbiralkam podatkov, ki so bile navajene drugačnega vprašalnika. Druga pomanjkljivost pa je bila, da so v nekaterih mestnih četrtih v raziskavo vključevali tudi osebe, ki jih ni bilo na spisku. Tako so bili v bazo, ki jo distribuira Arhiv družboslovnih podatkov (Leskošek in drugi, 2012) oddani zgolj tisti podatki, ki so jih zbrale študentke Fakultete za socialno delo. Študentke so se udeležile usposabljanja za zbiranje podatkov, na voljo jim je bilo sprotno spremljanje ter podpora na fakulteti. Pred in med izvajanjem intervjujev so izpolnjevale različne dokumente, podpisale so izjavo o varovanju osebnih podatkov in vodile dnevnik zbiranja podatkov na terenu. Zagotovljena so jim bila redna tedenska mentorska srečanja. Kljub temu, da so bile osebe iz vzorca predhodno obveščene o obiskih zbiralk podatkov in so imele na voljo kontakte oseb za dodatna vprašanja, so  študentke pri zbiranju podatkov naletele na številne zavrnitve sodelovanja. Precej zavrnitev je bilo posledica dejstva, da so bili stari ljudje v preslabem zdravstvenem stanju, da bi lahko odgovarjali, kar je imelo za posledico, da so rezultati, ki smo jih pridobile, veljavni zgolj za skupino starih ljudi, ki nimajo velikih zdravstvenih težav. Nismo pa mogle dobiti vpogleda v stanje tiste skupine, ki ima gotovo več potreb. Druga precej izstopajoča skupina zavrnitev pa je povezana s tem, da so ljudje zasičeni z raznimi tržnimi raziskavami oz. nimajo več (za)upanja, da bodo raziskave karkoli spremenile v njihovem življenju. Študentke  so odšle na 1137 naslovov oseb. Od tega jih 249 (21,90%) niso našli na naslovu, 467 (41,10%) jih je zavrnilo sodelovanje, od 421 (37%) pa so dobili podatke.

Ugotovitve

Rezultate raziskave lahko preberete v poročilu (Leskošek in drugi, 2013), ključne ugotovitve  pa so naslednje:

  • Velik odstotek starejših živi samih.
  • Skoraj petina se jih slabo prehranjuje.
  • Najlažje se zanesejo na svojo osebno mrežo (otroci, vnuki), ki jim pomaga predvsem v nematerialnih oblikah pomoči.
  • Materialno pomoč dobijo redko (nekaj odstotkov v hrani ali za plačilo položnic), vendar je odstotek teh veliko manjši od odstotka tistih, ki imajo velike težave pri pokrivanju življenjskih stroškov.
  • Med potrebami po pomoči pri osnovnih življenjskih opravilih prevladuje pomoč pri kopanju.
  • Med potrebami po pomoči pri gospodinjskih opravilih prevladuje potreba po pomoči pri nakupovanju in pri pospravljanju stanovanja.
  • Potrebe po pomoči pri zadovoljevanju potreb izven doma lahko rangiramo po naslednjem vrstnem redu: pomoč pri obiskovanju zdravnika, pri urejanju zadev na banki, pošti in pri obiskovanju prijateljev znancev.
  • Starejši ljudje se v večji meri ukvarjajo z dejavnostmi, ki od njih ne zahtevajo velike fizične aktivnosti in ne odhoda iz domačega okolja (gledanje televizije, branje, poslušanje radia). Le manjši delež se jih ukvarja z dejavnostmi, ki zahtevajo več finančnih sredstev (ukvarjanje s športom, izleti, izobraževanje in pridobivanje novih znanj, udeležba na kulturnih in športnih prireditvah).

    Slika. Dejavnosti starejših ljudi (Leskošek in dr., 2017)
  • Večina starejših oseb se druži s partnerji, z otroki, z vnuki, sosedi in prijatelji.
  • Zdravnik je strokovnjak, ki ga stari ljudje najbolj poznajo, ga najpogostejše obiščejo in v njegovo pomoč najbolj verjamejo. Uporaba zdravil pri vprašanih je velika.

 

Viri

Flaker, Vito, Vera Grebenc, Lilijana Rihter, Nino Rode, Vida Miloševič Arnold, Petra Videmšek, Bernarda Dajčman in Alenka Žagar. Oblikovanje sistema indikatorjev za ugotavljanje potreb ljudi po vrsti in količini posameznih storitev in razvoja novih oblik storitev/pomoči na področju socialnega varstva v Ljubljani : (končno poročilo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2005. [cobiss]

Leskošek, Vesna, Jana Mali in Liljana Rihter. Ugotavljanje potreb starejših na območju Mestne občine Ljubljana, 2012 [datoteka podatkov]. Slovenija, Ljubljana: Fakulteta za socialno delo [izdelava], 2012. Slovenija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2017. ADP – IDNo: POSTAR12.

Leskošek, Vesna, Jana Mali in Liljana Rihter. Ugotavljanje potreb starejših na območju Mestne občine Ljubljana. Končno raziskovalno poročilo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2013. [pdf]

Prejšnji članek

CESSDA je postala ERIC

Naslednji članek

Priporočila univerzam glede odprtega dostopa

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja