Pobudo za razpravo o odprti znanosti, pravzaprav je pobuda oblikovana tule, je za pozdraviti. Ne da bi se posebej ukvarjal z opredelitivijo, kaj pomeni odprta znanost – v prvem koraku je blagovna znamka za različne skupinske iniciative in gibanja, ki nasprotujejo vsakovrstnim ‘nepravičnim’ omejitvam dostopa do znanstvenih objav, podatkov in orodij – me zanima, kaj od tega imamo v zametkih v Sloveniji v povezavi s področjem, s katerim se sicer ukvarjam. Namreč, z vprašanjem dostopa do podatkov za namen znanstvene obravnave.
Osnovna načela so bolj kot ne preprosta. Vsakdo se bo strinjal, da je odprt dostop do podatkov zagotovilo bolj tehtnih zaključkov. Lahko preverimo ugotovitve drug drugega, z večanjem dostopa se poveča množina odkritij, kadar, kot je to s podatki v družboslovju, zaradi njihove kompleksnosti spoznavni potencial ni izčrpan z zaporednimi analizami, zlasti pa je kolektivno delo na podatkih odlična spodbuda za dialog, medsebojno kritiko in dopolnjevanje analiz sorodnih problemov. To pa je – popperjansko vzeto – zagotovilo napredovanja spoznanj. Na splošno lahko rečemo, da se poveča tako kakovost kot količina spoznanj. Prednost odprtega dostopa do podatkov je nadalje tudi v tem, da se omogočijo povezave sicer ločenih podatkov, kar kot dodana vrednost zopet bogati njihov analitični potencial.
Pogoj je, da so podatki dovolj kakovostni in ustrezni glede na namen, pri čemer je zopet zagotovilo prav princip odprtega objavljanja podatkov – po analogiji z objavami člankov. Objava podatkov namreč zahteva ustrezno kakovost in dokumentacijo o nastanku in vsebini, ki je potrebna za njihovo smiselno uporabo.
Glede na to samoumevnost je presenetljivo, zakaj podatki niso javni, zlasti kadar so nastali s podporo javnih denarjev. Eden pomembnih dejavnikov so vsekakor stroški. Vprašanje je tudi, kako težko je narediti podatke javne. Za nekatera področja je to lahko le malo več kot dati podatke na internet take kot so. Večinoma je potrebno več vlaganj in znanja, rabimo tudi neko infrastrukturo. Lahko so to specializirani po posameznih disciplinah, splošni inštitucionalni ali podatkovni arhivi posameznih projektov ali posameznikov. Vsak od teh oblik ima svoje prednosti in slabosti. Rabimo tudi spodbude raziskovalcem, da so pripravljeni izročati podatke. Poleg tega, da si zagotovi ugled, da ga bodo navajali. Omejitev je dostikrat zgolj nenavajenost – odsotnost kulture izmenjave podatkov.
Če se zdaj vrnem k mojemu vprašanju. Kje v Sloveniji imamo vsaj približno zagotovljen odprt dostop do izvornih podatkov, ki bi se jih dalo uporabljati za nadaljnje analize. Medicina, naravoslovje, biologija, okolje, astronomija, humanistika? Če da, kako? Če ne, zakaj ne. In kaj lahko naredimo?
