Tudi sam sem bil v podobni dilemi, ko sem se spraševal, kako nasloviti prispevek za bližnjo konferenco Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov. Ali govorimo o prostem dostopu ali o odprtem dostopu? Ker gre pri jeziku pogosto bolj za spontano rabo in občutek kot pa za strogo definirane pomene, sem občutku zaupal in sledil zgledu programskega odbora konference. Preprosto se mi zdi, da se na dostop bolje veže pridevek prost kot pa odprti. Res pa je, da smo v preteklosti že večkrat uporabljali tudi kombinacijo odprtega dostopa (npr. v zloženki ADP), verjetno bolj težeč k skladnosti v pripisovanju termina odprto v kontekstu gibanja za odprto znanost.
Dejstvo je, da je tudi izraz odprto dostikrat uporabljen izven ozkih določil, ki mu jih pripisuje raba v kontekstu vprašanj, ali je dostop zastonj oz. kdo za njega plača, ter ali in kakšna je pravica nadaljnje predelave in reproduciranja.
Npr. na prvi pogled zavajujoč je naslov znanega standarda Odprtega arhivskega informacijskega sistema, kjer
The term ‘Open’ in OAIS is used to imply that this Recommendation, as well as future related Recommendations and standards, are developed in open forums, and it does not imply that access to the archive is unrestricted.
Reference Model for an Open Archival Information System (OAIS). CCSDS 650.0-B-1, Blue Book, January 2002, str. 1.
Če govorimo o prostem dostopu do podatkov je v trenutno najbolj pomembni politični inicativi s tega področja “prosta dostopnost” opredeljena kot
Openness means access on equal terms for the international research
community at the lowest possible cost, preferably at no more than the
marginal cost of dissemination. Open access to research data from public
funding should be easy, timely, user-friendly and preferably Internet-based.
Le ta ne izključuje možnosti plačevanja, ki je pogosto videti skregana s principi odprtosti. Dokaj radikalna pa je opredelitev prostega dostopa do podatkov v okvirih gibanja odprte znanosti, ki odsvetuje tudi kakršnokoli omejevanje dostopa v komercialne namene (cc-zero). Argumenti so sicer razumljivi, namreč, dostop popolnoma brez vsakih omejitev, se pravi, nediskriminatoren ne glede na namen uporabe, šele omogoča polno izkoriščanje vseh potencialov. Vprašanja etične rabe naj bi bila odgovornost znanstvenika in pod nadzorom skupnosti, ne pa, da se postavlja administrativne omejitve, ravno tako se brez posebne zahteve pričakuje, da se vir citira.
Raba podatkov je dostikrat omejena zaradi drugih razlogov, ne zaradi licence avtorskih pravic. Npr. zaupnost podatkov v družboslovlju je večji problem, bolj kot je dostop do podatkov prost. Tako gresta dva principa vsak v svojo smer. Ali pa, kot dvomijo nekateri, širjenje dostopa je lahko privilegij tistih, ki znajo dobrine izkoriščati. Omejitev ovir, npr. dostop preko interneta namesto omejen na fizično lokacijo prav tako širi dostopnost s tem ko znižuje stroške uporabe.
Sicer pa se strinjam, da bi na področju dostopa do raziskovalnih podatkov opredelili natančno politiko pravic in obveznosti ter njihovih izvajalcev. Takšna javno objavljena politika se nato lahko uvrsti v gradaciji barve odprtosti po analogiji z izdajalci revij, vključno z vprašanjem, kdo to plača. Na koncu je merilo odprtosti razširjenost uporabe, ki pa je odvisna tudi od kakovosti spremljajočih storitev. Npr. ni isto, ali je objava priložnostna na domači strani instituta, ali pa v uveljavljenem repozitoriju, ki ima vzpostavljeno politiko izbora, ravnanja in dostopa od gradiv za zagotavljanje kakovosti storitev.
