Avtorske pravice v digitalnih okoljih

Vendar avtorji postajajo zadržani do brezplačnega dajanja svojih del na voljo javnosti, kot je povedal upravitelj ene izmed takih digitalnih zbirk, saj v egoističnem okolju poskušajo najprej iztržiti čim več iz svojega dela. Končno poročilo…, str. 103

in

“drugič pa, da se soočimo s tehtnimi izzivi urejanja avtorskih pravic v digitalnem okolju, kot je problem javnega dostopa do kulturnih in znanstvenih dobrin.” URSIL novica

sta dva citata iz pravkar objavljenega poročila o problematiki. Pustimo ob strani vse argumente tipa kdo in na kakšen način ob tem služi s tem, ko monopolizira distribucijo avtorskih del. V mislih imam v kontekstu Arhiva zlasti produkcijo znanstvenih publikacij in avtorskega lastništva nad podatki. Strahovi avtorjev, da jim javna objava prinese škodo, ne vračuna dobička povečanega ugleda, merjenega skozi citiranost, če tudi odštejemo dejstvo, da se z odprto objavo nakajkrat poveča verjetnost, da bo gradivo sploh kdo prebral ali drugače uporabil, se pravi, vpliva avtorja. To so dobrine, ki imajo v akademskem okolju veliko večjo težo kot morebitni zaslužek. Ne spominjam se primera, da bi z objavo kdo zaslužil.  Pri podatkih se monopoliziranje dostopa izvornega avtorja dostikrat opira na, prav tako največkrat potem neizživeto, ambicijo po dodatnih analizah.  Da ne bi kdo ukradel iz tega potenciala možnih idej za analizo.

Tudi zaslužek posredništva je po izkušnjah minimalen (npr. komercialnih naročnikov, ki se zanimajo za gradivo Arhiva). Zato je iniciativa odprtega licenciranja podatkov usmerjena v popolno avtorsko odpoved vsakršnim omejitvam dostopa. Ker kakršnekoli omejitve zmanjšujejo dostopnost in potencial povezane uporabe. Koristi od omejitev pa praktično ni.

Prejšnji članek

Študije primerov

Naslednji članek

Odprti podatki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja