Pripravila: Irena Vipavc Brvar, ADP
Raziskovalni dan Fakultete za družbene vede (FDV) je letni dogodek, ki je letos potekal 27. maja. Namenjen je predstavitvi raziskovalnega dela, izmenjavi znanja in izkušenj ter spodbujanju razprav o aktualnih znanstvenih vprašanjih, osrednja tema letošnjega dogodka pa je bilo znanstveno komuniciranje, ki je za sodobno akademsko skupnost izjemnega pomena. Za komuniciranje v razvijajočem sodobnem okolju imamo na voljo številne možnosti. Predvsem pa moramo vzeti v obzir, da znanstveno komuniciranje ni isto kot promocija.
Raziskovalni dan je otvoril prof. dr. Slavko Splichal, s predstavitvijo prvih rezultatov ankete o metodologiji vrednotenja raziskovalnih programov. Rezultati kažejo na to, da recenzenti večinoma ne vedo ali bodo lahko tovrstna ocenjevanja izvedli, kar se zlasti kaže pri ocenjevanju socio-ekonomskih kazalnikov. Raziskovalna strategija UL bi morala določiti izključujoče indikatorje vrednotenja, ki bi bile podlaga za ocenjevanja. Zdi se, da bo na tem področju potrebno prehoditi še nekaj poti in razrešiti izzive, predno bomo uvedli nov sistem vrednotenja.
O uvajanju sistema evalvacije raziskovalnega dne na Univerzi v Ljubljani, je v okviru projekta SPOZNAJ spregovoril rektor UL, prof. dr. Gregor Majdič. Dostop do videoposnetka predavanja.
Sledila je delavnica o Navduševanju za znanost s podkasti, ki sta jo vodila Maja Ratej in Anže Tomić. Med udeleženci se je vnela razprava na kak način naj raziskovalec ali raziskovalna skupina komunicira z mediji, saj se pripravljen dokument za medije običajno izgubi v množici podobnih sporočil. Ker raziskovalni rezultati velikokrat niso absolutni (kot npr. podatki Statističnega urada), ampak so le ocene stanja, jih je težko interpretirati. Predavatelja sta izpostavila pomen tega, da imajo raziskovalci svoj kanal, mogoče celo svojega novinarja, ki bo področje tudi razumel in tako o njem lažje komuniciral z javnostjo. Raziskovalec bo velikokrat potreboval strokovnjaka, ki mu bo pomagal izluščiti ključna sporočila, omejiti dolžino zgodbe in jo prilagoditi skupnosti, ki jo želi nasloviti. Pri pripravi promocijskega materiala se moramo vprašati, zakaj bodo naše informacije bralcu zanimive in naše vsebine predstaviti v različnih okoljih, medijih, dogodkih, da res dosežejo različne javnosti, ki jih želimo nasloviti. Zavedati se je potrebno, da gradnja skupnosti in njeno vzdrževanje terja čas in da znanstveno komuniciranje ni enkraten dogodek ampak stalna aktivnost organizacije in raziskovalne skupnosti.
V okviru projekta ULTRA pričakujemo izvedbo izobraževanja o Veščinah komuniciranja tudi v jeseni. Spremljajte napovednik.
Drugo delavnico jutranjega sklopa je izvedla Tinca Lukan. Poslušalce je seznanila s teorijo in prakso pri pripravi kratkih videov, ki so odličen način za spodbujanje radovednosti, zlasti pri mlajši populaciji. Gledalci namreč raje kot razbirajo grafike, poslušajo in/ali gledajo pripovedi oseb. V videoposnetek lahko dodamo sliko članka ali dogodka na katero se navezujemo in tako razbijemo monotonost predstavitve. Tovrstni videi so običajno kratki minuto, dve.
Predavateljica je podala sedem korakov, ki jim naj sledimo pri pripravi vsebin:
- Izbira teme
- Pisanje scenarija
- Priprav scenosleda
- Snemanje
- Urejanje
- Objava
- Interakcija s sledilci
Vprašati se moramo kaj je glavno sporočilo, ki ga bomo podali javnosti in ga podprli z nekaj argumenti, razmislimo o glavni iztočni misli, ki bo pritegnila pozornost gledalca. Kljub temu da smo raziskovalci zaradi pisanja člankov nagnjeni k dolgim razlagam pojma, bomo za ta tip komunikacije izpostavili le eno osrednjo misel in jo predstavili na javnosti razumljiv način. Video zaključimo s pozivom k dejanju. Naj gledalci video delijo, ga komentirajo in se pridružijo razpravi.
Pri pripravi videa si pomagamo s scenosledom v katerem določimo tudi dodatne vizualne elemente videa. Snemanju sledi urejanje posnetka. Video lahko delimo na različnih platformah. Ne pozabimo pripraviti še opisa z morebitnimi dodatnimi viri o obravnavani temi. Predavateljica je izpostavila še pomembnost interakcije s sledilci. Na tak način lahko vzdržujemo interes, število sledilcev in naše delovno področje še nadgradimo.
Potrebno se je zavedati, da ima tak tip komunikacije tudi svoje izzive. Predvsem se raziskovalec izpostavi kot oseba. Vešči moramo biti tudi komuniciranja s kamero.
Več o videih, ki jih pripravlja Tinca Lukan najdemo na njeni spletni strani.
Pod okriljem Konzorcija Evropskih Arhivov Družboslovnih Podatkov smo pred leti pripravili podroben priročnik, ki je raziskovalcem lahko v pomoč pri pripravi video vsebin. Winters, K. (ed . ) . (2021). Lights! Camera! Action! Teach! A Handbook for Making Educational Videos (V2.2). CESSDA ERIC. https://doi.org/10.5281/zenodo.7058317
Sklop dopoldanskih delavnic je zaključila mag. Irena Vipavc Brvar, ki je predstavila postopek objave raziskovalnih podatkov v Arhivu družboslovnih podatkov (ADP). ADP deluje kot področno podatkovno središče za družboslovje že od leta 1997. Mag. Vipavc Brvar je izpostavila, da nas tako načela odprte znanosti, od 2022 pa tudi slovenska zakonodaja (Zakon o znanstvenoraziskovalni inovacijski dejavnosti – ZZrIDv), usmerjata k objavi vseh raziskovalnih rezultatov, ne samo člankov. Za predajo raziskovalnih podatkov mora raziskovalec začeti skrbeti že pri zasnovi projekta, saj mora poskrbi za ustrezne etične in pravne podlage za deljenje in objavo vsebin, ki jih bo zbral tekom raziskovanja. Raziskovalec naj pred predajo gradiva v ADP preveri merila za sprejem podatkov in se posvetuje s podatkovnih arhivistom. Poleg ustrezno urejene in anonimizirane podatkovne datoteke, raziskovalec ADP preda tudi ostalo gradivo, pomembno za razumevanje vsebine podatkov, ter pripravi Opis raziskave in Izjavo o izročitvi s pomočjo pripravljenih obrazcev. Datoteke raziskovalec arhivu posreduje preko zaščitenega oblaka. Sledi kontrola prejetega gradiva in po potrebi razrešitev dilem v opisu raziskave med arhivistom in dajalcem.
ADP opis raziskave s pripadajočimi podatki in gradivom objavi na svoji spletni strani in platformah za deljenje raziskovalnih podatkov (npr. Nesstar, Dataverse idr.). Opis raziskave je viden tudi v mednarodnih katalogih CESSDA, EOSC Tržnica in podobno. Pri pripravi vsebin za podatkovno objavo so raziskovalcem lahko v pomoč sodelavci ADP (delavnici sta se pridružili podatkovni arhivistki Brigita Bočkaj in Sergeja Masten), v prihodnosti pa bodo to pomoč nudili tudi podatkovni svetovalci, ki se usposabljajo v okviru projekta SPOZNAJ. UL je na 4 članicah zaposlila podatkovne svetovalce, na UL pa koordinatorja. Na ostalih članicah se v izobraževalne dogodke vključujejo kontaktne osebe.
Prosojnice so dostopne v bibliografiji ADP.
Delavnicam je sledila skupna razprava o vrednosti komuniciranja v raziskovanju. Uvodoma je prodekanja za znanstvenoraziskovalno področje, prof. dr. Andreja Jaklič, za svoj doprinos k odprti znanosti posebej pohvalila dva centra na FDV, to sta Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij in Center za raziskovanje družbenega komuniciranja.
Na razpravi o vrednosti komuniciranja znanosti v raziskovanju so predstavnika FDV akademik prof. dr. Slavko Splichal in izr. prof. dr. Natalija Majsova, predstavnik UL FMF, prof. dr. Andrej Bauer, samostojna znanstvena komunikatorica, dr. Zarja Marušič in znanstvena novinarka časopisa Delo, Saša Senica, govorili o stanju znanstvenega komuniciranja v Sloveniji in tujini ter poskusili identificirati ključne sistemske pogoje za učinkovito znanstveno komuniciranje v sodobnem komunikacijskem okolju in njegove nujne sestavine. Raziskovalec mora biti vešč komunikacije že pri prijavi projekta, da bo navdušil ocenjevalce. Navdušiti širšo javnost z znanstvenimi vsebinami, zlasti na področju družboslovja, je še vedno precejšen izziv.
Na delavnicah in razpravah se je pokazalo, da mora biti raziskovalec danes vešč številnih veščin. Za vidnost in prepoznavnost znanstvenih rezultatov ni dovolj, da opravljamo svoje raziskovalno delo in objavljamo rezultate svoje raziskav (članke in podatke), ampak moramo te znati tudi posredovati javnosti. Na raziskovanem dnevu je bilo predstavljeno nekaj možnosti, strinjali pa smo se, da bodo raziskovalci v prihodnosti potrebovali pomoč pri komuniciranju znanosti. Le ustrezno komuniciranje o znanstvenih rezultatih različnim deležnikom bo spodbudilo napredke v znanosti in družbi ter bo lahko v pomoč odločevalcem na državnem in mednarodnem nivoju.
