Po naključju sem naletel na zgornjo debato v organizaciji Knjižnice. Originalni prispevek, ki je sprožil debato, se mi zdi zanimiv zaradi osnovnega sporočila. Da so nekatere zahteve katalogizacijskih pravil neživljenske v določenih situacijah specifičnih vrst gradiv in da bi bilo potrebno uvesti načelo racionalnega premisleka o tem, v katerem primeru se splača vlagati v nadaljnje strukturiranje informacij. Nekaj podobnega sem razbral iz ustnih komentarjev ljudi, ki delajo v projektih digitalnih knjižnic, soočeni s pravili in staro šolo katalogizacijskih pravil, ki so podlaga sistemu COBISS.
Obenem pa razumem tudi negativne odzive – vzpostavljeni sistem, ki temelji na enotnem standardu in pravilih je v pogledu interoperabilnosti, ravni produktov ponujenih uporabnikom in strokovnega razvoja kadrov v dejavnosti nenadomestljiv v istem smislu, dolgoročne vzdržnosti te dejavnosti.
Skratka, utemeljenost prvotnega prispevak vidm v pozivu k ohlapni uporabi UDK-ja ipd.-ih podrobnosti ter iskanju dobrih kompromisov med izvorno strukturiranostjo, kadar ta – kot v primeru patentov, če prav razumem – že obstoji, ter zahtevami “lokalnega sistema”, če lahko COBISS tako poimenujemo.
Na podoben problem smo naleteli na sicer zelo omejenem področju – ko smo načrtovali sistem za konverzijo “bibliografskih zapisov” podatkovnih virov ADP-ja. Namreč, kljub temu, da smo investirali v pretvorbo iz obstoječega standarda DDI v Marc-ov dialekt, ki ga razume COBISS, plačali relativno poceni storitev IZUM-a za uvoz konvertiranih zapisov, se je pojavil problem potrebe obsežnega nadaljnjega človeškega posega v pripravo zapisov, da ustrezajo trenutnim pravilom.
Da ne bi bil napačno razumljen, naj še enkrat poudarim, da izjemno cenim domišljenost in organizacijo sistema katalogizacije v knjižnicah. Da razumem, da je včasih ročno popravljanje in usklajevanje z vrstilkami iz normativne kontrole (ali kako se že reče temu sistemu) nujno in da to v smislu semantike (mnogo preden je to tema WEB2.0) razreši šum takrat, ko je to nujno potrebno, npr. pri vodenju osebnih bibliografij. Da sploh ne govorim o tem, da se iz pristopa knjižničarjev še vedno lahko učijo vsi, ki se podajajo na področje upravljanja digitalnimi vsebinami. In da je proces prinesel uvid v nekatere pomankljivosti pri dosedanji bibliografski obdelavi v izvornem okolju ADP-ja. Vendar kljub temu!
Trenutno iščemo načine, kako bi zagotovili izvedbo konverzije tekočega prirastka in preostanka . Ena od možnosti je, da v primeru, da uspemo zagotoviti namenska sredstva, iščemo najboljšega “ponudnika”. Tu pa se pojavlja drugačna ekonomija – kdo je med slovenskimi knjižničarji (pri tem, žal, ne pridejo v poštev brezposelni bibliotekarji, ki nimajo licenc za vnos v COBISS) pripravljen zagotoviti najcenejšo še sprejemljivo storitev, samo to nas namreč zanima, ob tem, da je obrazec pretvorbe že narejen ob vsakem lokalnem zapisu (Končni rezultat je viden na primeru .
Lep pozdrav,
J.Š.
