Po dolgih, demokratičnih razpravah in iskanjih končnega odgovora smo se sodelavci iz ADP končno strinjali, da je Velika planina ravno prav oddaljena, dovolj lepa in ne preveč visoka, da se s skupnimi močmi vzpnemo nanjo.
Foto: Sonja Bezjak
V ne preveč rano jutro smo stopili med Marijanine njive, ki so mirne počivale nekje med mukanjem krav in šelestenjem iglavcev. Kamnita pot je bila ravno prav senčna, da je dajala zavetje prvim jutranjim pomenkom in ravno prav strma, da smo vsake toliko obmolknili in se razgledali naokoli.
Doline, ki so ostajale daleč spodaj, so bile videti vse manj resnične, z njimi pa tudi vsakodnevni rituali, prižiganje računalnikov, dvigovanje telefonskih slušalk, klikanje mišk in brenčanje avtomata za kavo. Na prvi čistini so se v soncu pokazale strehe prvih planšarskih koč, ki so se v tišini nastavljale soncu, gladina jezerca je zrcalila nebo in nas odvedla še dlje od vsakdana. Še nekaj korakov in naša vse bolj razvlečena skupinica je bila na drugi strani ograje, ki jo je zadnji zaprl in nas odvedel više. Na planjavo, na kateri so krave prežvekovale čisto blizu in kjer so planšarji živeli svoj običajni hribovski vsakdan.
Imate kaj mleka, smo se pozanimali pri prvi drobni planšarki, ki je veselo zrla čez leseno ogrado. Čez nekaj hipov nas je bogato postregla s skodelami kislega mleka, prekritega z bogatim slojem smetane. Tri žehtarje mleka je dalo to jutro in ni jih bilo malo, ki so se ga že pred nami naužili in ga vzeli še za na pot.
Kljub soncu, ki je vztrajalo na odprtem nebu, nas je veter odvedel naprej, med kravami, ki so z velikimi očmi zrle v svoj dan in mirno prežvekovale vsak trenutek, ki je stopil pod težka kopita. Čez gor in dol, mimo Jarškega doma, proti vrhovom, ki so se svetili nekje daleč spredaj, vse do kapele Marije Snežne.
Pri leseni kapelci smo se demokratično razšli. Eni smo se vrnili pod okrilje Domžalskega doma, drugi smo se vzpeli na enega od številnih vrhov, od koder se je razgled raztegnil čez vso ljubljansko kotlino in onkraj nje.
In ni bilo dolgo, ko smo sedli za skupno mizo, snedli žgance in zelje ter klobaso za povrh. V vrvežu, ki ga je spesnil eden od zadnjih lepih avgustovskih dni, je točajka imela polne roke dela. A tam zgoraj med zvončkljanjem kravjih zvoncev in ihtenjem poletnega vetra, se nam pač ni smelo muditi. Vse, kar nas je čakalo spodaj, je bilo nared za nov dan, a te je bil še daleč stran.
Čeprav smo šli ADP-jevci na Veliko planino in pristali na Mali, je prvi skupni fizični podvig uspel. In dal upanje, da kmalu sledi še kak.
Foto: Sonja Bezjak
