Raziskava: Uporaba kontracepcije in spolnost pri ženskah v Sloveniji, 2011

Piše: asist. dr. Gabrijela Simetinger, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva, klinična seksologinja, FECSM

Raziskava je potekala v okviru doktorskega študija na Fakulteti za Socialno delo v Ljubljani. Zanimala sta me predvsem splošni pogled žensk na spolnost ter uporaba kontracepcije in prekinjenega spolnega odnosa, kar je glavni fokus raziskave. Raziskovala sem, v kakšni spolni kulturi živijo ženske v Sloveniji in kako se to odraža pri uporabi kontracepcije, pri čemer sem združila medicinski in družbeni pogled na spolnost.

Najbolj zanimivi del raziskave je bilo intervjuvanje žensk. Kot raziskovalka sem morala ženske opogumljati, da so izražale svoje izkušnje, občutja in ravnanje z njimi, z izvabljanjem specifičnih situacij in dogodkov. Pri tem je bila pomembna moja kreativnost, odprtost, radovednost in kritičnost. Med intervjujem je bilo potrebno ves čas empatično iskati in slediti skritim pomenom odgovorov ter se fleksibilno prilagajati trenutni situaciji. Ker sem z vprašanji segala na zelo intimna področja, je bilo pred intervjujem pomembno, da sem se predstavila. Med intervjujem se je nekajkrat izkazalo, da so moja vprašanja ženske presenetila, in da nanje niso bile najbolj pripravljene odgovarjati. Pri posameznicah sem dobila občutek, da bi intervju najraje takoj zaključile, če jih ne bi bilo sram pred osebnim ginekologom, s katerim so se dogovorile za intervju. Ker je bila tema v mojih intervjujih zelo intimna, sem se pri teh ženskah empatično umaknila, postavila zgolj osnovna vprašanja iz vprašalnika in jih nisem drezala s podvprašanji, ker nisem želela, da njihova stiska postane še večja. Nasprotno so mi  nekatere po intervjuju ponujale še kontakte svojih prijateljic in znank. Tema se jim je zdela zelo aktualna in zanimiva.

Pri raziskovanju spolnosti je pomembno zaupanje, ki ga je potrebno vzdrževati čez ves pogovor. Uporabila sem različne tehnike, da sem se lažje približala ženskam, najpomembnejše je bilo, da sem se v pogovoru ‘spustila’ na stopnjo posameznice in se zapletla v pravi pogovor z ‘daj – dam’ načinom in empatičnim razumevanjem. Pogovor je s tem postal bolj iskren, moralen in zaupanja vreden, saj so se intervjuvanke počutile meni enakovredne, jim je bilo dovoljeno izražati svoja intimna čustva in tako prikazati bolj realno sliko. Zaupanje, ki ga je bilo čutiti med osebnimi izpovedmi intervjuvank, je bilo različnih stopenj, kar je normalno, saj se vsak pozameznik/-ica lahko odpre le do neke določene mere. Hkrati smo pri tem komunicirale še neverbalno, ta stik je dal obema občutek, kako poteka intervju.

Kip ženske v Porto Alegre, Brazilija (Foto: Gabrijela Simetinger)

Pri izvedbi intervjujev sem opazila nezmožnost žensk pri izražanju občutij, nekatere niso znale ubesediti svojih izkušenj in občutkov. Z vprašanji sem prodirala globlje in jih opogumljala k artikulaciji stvari, ki jih niso še nikoli ubesedile. Včasih sem morala dopolnjevati pomene, ki jih same niso bile sposobne oblikovati. S potrjevanjem njihovih zgodb sem jih spodbujala k nadaljevanju intervjuja, pri čemer sem pazila, da jim nisem zanikala ali jim oporekala. Zaradi tematike, ki je v naši družbi še vedno precej tabuizirana, je ena oseba ostala skoraj brez besed, ko smo prešle iz kontracepcije na spolni odnos.

Opazila sem tudi, da je občasno prihajalo do neskladja v odgovorih. Ocenjujem, da je to posledica pomanjkanja samorefleksije, saj nisem občutila, da bi intervjuvanke kaj poskušale zanikati ali prikriti. Prav tako nisem imela občutka, da so bile njihove zgodbe prirejene njihovim osebnim držam in interpretacijam s tem, da bi med odgovarjanjem uporabile obliko racionalizacije, izmišljevanja, predsodkov in pretiravanja. Med intervjuvanjem me je pri nekaterih ženskah preveval občutek, da ženske odgovarjajo to, kar se ‘za žensko znotraj nekega družbenega, kulturnega in verskega okolja spodobi’. Ko sem pri teh ženskah s podvprašanji drezala globlje, so se zelo zmedle. Opazila sem kontekst družbeno želenih odgovorov in s tem vprašanje o zunanji družbeni veljavnosti in sprejetosti.

Pri intervjuvanju se je pojavljala še ena težava, in sicer zadržanost glede snemalnika. To mi je vsakič znova potrdilo, in sicer ko sem izklopila snemalnik, so se nekatere ženske vidno sprostile in razgovorile ter mi potrdile moje ugotovitve iz postavljenih vprašanj. Če sem pri tem pridobila novo informacijo, sem si naredila dodatne označbe in na koncu dodala k intervjuju, nimam pa avtentičnega zapisa. Sem pa pri tem spoznala pomembnost celotne slike pogovora in ne samo posnetih delov.

Pri intervjuvanju je bila moja prednost v tem, da sem ženska.

Intervjuji so bili zahtevni, ampak so mi resnično ostali v lepem spominu in so mi obogatili vsakdanje življenje prav tako pa tudi znanstveno-raziskovalno skupnost.

 

Rezultati raziskave so dostopni v doktorski disertaciji. Podatki so dostopni v katalogu ADP.

Prejšnji članek

Visokošolske knjižnice: Primeri dobrih praks in novosti

Naslednji članek

Srečanje deležnikov odprte znanosti v Sloveniji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja