Zapisal: Janko Klasinc, Narodna in univerzitetna knjižnica
Razvoj spletnih tehnologij in naraščanje količine raznolikih spletnih informacijskih virov spremljajo avtorsko-pravne težave (in rešitve), ki vedno v večji meri vplivajo na oblikovanje politik knjižnic na področju reproduciranja in omogočanja dostopa do njihovega gradiva in informacijskih virov. Pretekla praksa kaže, da zakonodajnim rešitvam, ki pogosto ne dohajajo dejanskega stanja, skoraj nikoli ne uspe v celoti uresničiti pričakovanj in potreb knjižnic ter njihovih uporabnikov.
Knjižnice se običajno znajdemo v vlogi zagovornikov čim bolj odprtega dostopa do znanja in informacij, vendar nam pogosto manjka strokovnega znanja s področja avtorskega prava, saj le redke razpolagamo z ustreznimi kadri za pokrivanje tovrstnih pravnih vprašanj. Ob vedno večjih delovnih obremenitvah na primarnem strokovnem področju (bibliotekarstvo in informacijska znanost), običajno tudi zmanjka časa za bolj poglobljeno spremljanje razvoja avtorskega prava. Tudi zato ob spremembah zakonodaje pogosto prihaja do polovičnih, nepraktičnih ali neuporabnih rešitev. V tem prispevku podajam le nekaj primerov, iz katerih je razvidno, vsaj glede na dosedanjo prakso NUK, da smo priča izgubljenim priložnostim za uvedbo rešitev, ki bi bile bolje usklajene s potrebami uporabnikov knjižnic, ter javnim interesom na področju prostega dostopa do znanja.
Digitalizacija gradiva in uvajanje rešitev v Sloveniji
V zadnjem času je prav gotovo pozitivna sprememba implementacija Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi v slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-G), Uradni list RS, št. 56/2015 z dne 29. 7. 2015), do katere je prišlo leta 2015. Slednja javno dostopnim arhivom, knjižnicam, muzejem ter izobraževalnim ustanovam na osnovi 49. b člena dovoljuje prosto priobčitev javnosti del iz svojih zbirk po temu namenjenih zaslonih, ki se nahajajo v njihovih prostorih, brez pridobitve dovoljenja imetnikov pravic. S tem so nekoliko olajšani postopki digitalizacije, pri katerih je bilo pred navedenimi spremembami ZASP potrebno že pri izboru gradiva za digitalizacijo natančno preučiti veljavnost pravic, saj brez dovoljenja imetnikov ni bilo dovoljeno niti reproduciranje v digitalni obliki niti dajanje na voljo javnosti. Kar zadeva dostop za uporabnike, je zdaj na voljo vsaj možnost uporabe digitalnih kopij tovrstnega gradiva v prostorih knjižnic. Za uporabnika to predstavlja nekaj izboljšav, kot na primer iskanje po celotnem besedilu in hitrejši dostop kot pri naročanju fizičnih izvirnikov iz skladišča, knjižnica pa lahko tudi bolje poskrbi za fizične originale, saj jih lahko vzame iz uporabe.
Kljub temu rešitev ni optimalna, saj kljub tehničnim možnostim, ki so na voljo, uporabnikom znotraj brezžičnega omrežja knjižnice ne omogoča dostopa do tovrstnega gradiva prek mobilnih naprav. Dostop je možen le prek namenskih terminalov, kar glede na trenutno prakso NUK pomeni, da so določeni računalniki namenjeni le za uporabo tovrstnega gradiva. Da bi preprečili nekontrolirano razširjanje avtorsko zaščitenih vsebin, so ti računalniki brez dostopa do svetovnega spleta in omogočajo uporabo le določenih spletnih storitev knjižnice. S stališča uporabnika je to dokaj okorno, knjižnica pa v že tako omejenih prostorskih razmerah del prostora namenja le za to, zelo omejeno uporabo, ne glede na to da so na voljo boljše tehnične rešitve.
Dobrodošla so tudi nova določila ZASP o uporabi osirotelih del, ki jo omogoča Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del in s katero je nekaterim javnim ustanovam, ki delujejo v javnem interesu (npr. javni arhivi, javne knjižnice), pod določenimi pogoji omogočeno, da ta dela – kljub temu da pravice na njih še niso potekle – reproducirajo in dajo na voljo javnosti.[i] Načeloma je s tem rešena problematika osirotelih del, vendar v praksi lahko hitro naletimo na precejšnje težave ravno pri gradivu, ki vsebuje največ osirotelih del – časopisju. Predvsem dnevno časopisje vsebuje veliko število krajših člankov in prispevkov, ki so nepodpisani ali pa so podpisani le z začetnicami imena avtorja. Iskanje teh avtorjev in razreševanje pravic je pri starejšem časopisnem gradivu zaradi obsežnosti praktično neizvedljivo. Ker je del predpisanega postopka pri obravnavi osirotelih del tudi izvedba skrbnega iskanja v predpisanih virih in vnos vsakega dela v temu namenjeno bazo, je v praksi tudi ta postopek praktično neizvedljiv, razen v primeru omejenih manjših korpusov.
Reforma avtorskega prava v EU
Tudi zadnji paket reform avtorskega prava v obliki predloga Direktive Evropskega parlamenta in sveta o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki jih je jeseni 2016 objavila Evropska komisija, se vsaj v nekaterih delih nanaša na knjižnice. Na prvi pogled koristni predlogi se po natančnejšem pregledu v nekaterih vidikih izkažejo kot dokaj omejeni in predstavljajo le delne rešitve.
Za knjižnice je prav gotovo dobrodošel predlog tekstovnega in podatkovnega rudarjenja, ki raziskovalnim organizacijam omogoča izvajanje avtomatiziranih postopkov analize avtorskih del brez plačila, rezultate pa lahko uporabljajo v komercialne in nekomercialne namene. Težava je v tem, da je podatkovno rudarjenje dovoljeno izvajati le raziskovalnim organizacijam za namene raziskovalnega dela. Nekateri tipi knjižnic to prav gotovo niso, pri nekaterih pa je težko z gotovostjo trditi, ali jih lahko prištevamo med take organizacije ali ne. S tem je seznam potencialnih uporabnikov teh določil dokaj ozek, mnoge knjižnice pa se v negotovosti glede upravičenosti do te dejavnosti, verjetno ne bodo spustile v tveganja glede potencialnih odškodninskih tožb. Predlog torej na prvi pogled obeta veliko, v praksi pa vsaj v svetu knjižnic verjetno ne bo imel bistvenih učinkov razen pri morda tistih, ki so del raziskovalnih zavodov.
Predlagano določilo o ohranjanju kulturne dediščine dediščinskim ustanovam dovoljuje digitalno reproduciranje del, ki so trajno del njihovih zbirk, vendar izključno za namen ohranjanja teh del. Določilo ne predstavlja bistvene novosti, saj slovenski ZASP že vsebuje določilo (tretji odstavek 50. člena), ki knjižnicam in drugim sorodnim organizacijam (tudi izobraževalnim in raziskovalnim) omogoča tovrstno reproduciranje iz lastnih primerkov za lastne potrebe. Od implementacije sprememb leta 2015 dalje, zakon v 49. b členu skladno z Direktivo 2001/29/ES takim ustanovam dovoljuje tudi, da del iz svojih zbirk javnosti priobčijo na za to namenjenih zaslonih, ki se nahajajo v njihovih prostorih. Trenutni predlog EU omogoča le reproduciranje za namene ohranjanja, kljub temu da bi lahko nekoliko razširil že obstoječe možnosti dostopa na že prej omenjen dostop znotraj brezžičnega omrežja knjižnice, kar bi uporabnikom omogočilo dostop do digitalnih kopij z lastnih naprav in jim tako olajšalo dostop do gradiva. Obenem bi knjižnice prihranile pri fizičnem prostoru, ki ga trenutno namenjajo terminalom za uporabo relativno omejenih korpusov gradiva.
Pri predlogu uporabe del v dejavnostih digitalnega in čezmejnega poučevanja gre za izjemo ali omejitev avtorskih pravic za namene ponazoritve pri izobraževalnih dejavnostih v nekomercialne namene, kar pomeni, da bi lahko upravičene ustanove v okviru pouka v digitalnem okolju prosto uporabljale, prikazovale, delile oziroma razširjale avtorske vsebine. Predlog je pomanjkljiv, saj države članice EU izjeme niso dolžne vpeljati, če je mogoče od imetnikov avtorskih pravic v ta namen pridobiti ustrezne licence (ki verjetno ne bodo brezplačne) in omejiti uporabo del le na prostore izobraževalne ustanove in na zaprta omrežja ustanove. Poleg tega predlog žal velja le za izobraževalne ustanove in izpušča knjižnice, arhive ter druge organizacije s področja varovanja pisne kulturne dediščine. Tudi knjižnice namreč izvajajo številne in raznolike izobraževalne aktivnosti, ki potekajo v obliki predavanj, tečajev in delavnic, predlog pa se povsem po nepotrebnem omejuje le na izobraževalne ustanove.
Potreba po jasnejših stališčih knjižničarske stroke
Vsi opisani primeri predstavljajo določene korake v smeri manj omejujočih možnosti reproduciranja, razširjanja in dajanja na voljo javnosti avtorskih del, ki jih hranijo javne ustanove, vendar je pri vseh še precej možnosti za izboljšave. Namen pričujočega prispevka ni bil ponuditi konkretne predloge in rešitve, ampak ponazoriti kakšne zakonodajne rešitve se sprejemajo, če smo pri postopku premalo angažirane organizacije, ki skrbimo za ohranjanje pisne kulturne dediščine. Knjižnice smo na področju avtorskega prava gotovo eden od deležnikov, zato je pomembno, da se sliši tudi naš glas.
Tako na ravni EU kot tudi na ravni Slovenije pri sprejemanju zakonodaje sodeluje veliko igralcev. Da bi dosegli čim boljšo ureditev, ki ne bo pisana na kožo le komercialnim interesom večjih zasebnih podjetij, bi bilo prav, da knjižnice zavzamemo jasnejše stališče glede svojih interesov in oblikujemo tudi strateške usmeritve, s pomočjo katerih bomo lahko bolj tvorno sooblikovali slovenske in evropske politike na področju avtorsko pravne zakonodaje. Kljub morda še premajhnemu zavedanju mehanizmi za to obstajajo, zato ni razloga, da si ne bi prizadevali za predpise, ki bi bolje uresničevali javni interes na področju splošne dostopnosti informacij in znanja.
V konfliktu med pravico do najširšega in čim bolj enostavnega dostopa do informacij, kar je pomemben temelj razvoja družbe znanja in demokratizacije družbe, ter pravico ustvarjalcev, založnikov in ponudnikov avtorskih del do komercialnega izkoriščanja teh del, pogosto nobena stran ni povsem zadovoljna z zakonskimi rešitvami. Poudariti gre, da še največ dosežejo največji igralci s področja založništva, medijev in drugih komercialnih ponudnikov informacijskih virov, saj lahko s svojimi obsežnimi sredstvi v večji meri vplivajo na zakonodajalce kot običajni državljani in manjša podjetja, ter javni zavodi. Zaradi tega so pogosto prikrajšani uporabniki knjižnic in sorodnih organizacij, ki jim lahko te ponudijo manj napredne storitve, kot jih omogočajo trenutne tehnološke rešitve.
[i] Osirotela dela so tista varovana dela, katerih imetnik pravic ni znan ali ga ni mogoče najti.
