Razvoj raziskovalnih tehnologij, orodij in metod s seboj prinaša neizogibno potrebo po organizaciji raziskovalcev in njihovega dela. To potrebo povečujejo težnje po vse večjem medpodročnem povezovanju raziskovalcev in mednarodnem sodelovanju. Da bi se raziskovalci med seboj lahko učinkovito in množično sporazumevali ter izmenjevali znanja in izkušnje, je potrebno ustvariti ustrezno okolje, ki ga v pomembnem delu določa prav raziskovalna infrastruktura (v nadaljevanju RI). Uredniki zbornika z naslovom Understanding Research Infrastructures in the Social Sciences, ki je izšel leta 2013 pri Seismo Press, Social Sciences and Social Issues AG, ugotavljajo, da RI pomembno določa delovanje raziskovalne skupnosti, a smo v družboslovju o njej doslej vse premalo razpravljali ter ne dovolj sistematično spremljali in upravljali njen razvoj. Čeprav je kdaj videti, kot da raziskovalcev to področje sploh ne zanima, ali da so zadovoljni z obstoječimi storitvami in infrastrukturo, se tudi v družboslovju končno vzpostavlja spoznanje o pomenu in opori, ki jo nudi kakovostna raziskovalna infrastruktura.
V prvem delu zbornika Understanding Research Infrastructures in the Social Sciences se avtorji sprašujejo, kaj vse vključuje pojem RI. Med množico različnih definicij so ponudili svojo opredelitev: ”sestavljajo jo trajne ustanove, tehnična orodja in platforme, in/ali storitve, ki so vzpostavljene z namenom, da kot javno dobro podpirajo in izboljšujejo raziskave v družboslovju.” (Kleiner et al., 2013: 14) V splošnem smislu RI razumejo kot zagotavljanje storitev in virov za javno dobro, zato zanjo ne smeta veljati ekskluzivnost in tekmovalnost, ampak mora biti na voljo vsem. RI je dobra, kadar odgovarja na potrebe raziskovalcev, je stabilna in deluje na dolgi rok, hkrati pa se mora prilagajati spremenljivim potrebam raziskovalne skupnosti. (Kleiner et al., 2013: 15-16)
RI je mogoče vzpostaviti na različne načine. Po svoji obliki je lahko centralizirana ali decentralizirana. Lahko ponuja celoten nabor storitev ali samo specializirano storitev. Pri iskanju rešitev je mogoče izbirati med družbenimi ali tehničnimi rešitvami. Lahko gre za kratkoročno ali dolgoročno financiranje. Pri uvajanju novosti je mogoče ubrati konzervativen ali futurističen pristop. Za doseganje najkakovostnejših raziskovalnih učinkov je potrebno poznati možne rešitve, pri izboru pa seveda upoštevati okoliščine, iz katerih izhajamo. (Kleiner et al., 2013: 16-18)
V nadaljevanju zbornika se bralec seznani s temeljnimi sestavinami družboslovne raziskovalne infrastrukture, kot so podatkovna dokumentacija, dostop in sistemi diseminacije podatkov, platforme zbirk in harmonizacije podatkov. V sklopu o podatkovni dokumentaciji Hans Jørgen Marker, Swedish National Data Service, predstavi krepitev sodelovanja med evropskimi arhivi družboslovnih podatkov in naraščajočo vlogo organizacije CESSDA, Roxane Silberman, iz Réseau Quetelet v Parizu, bralca seznani z mednarodnim projektom Data Without Boundaries in mrežo organizacij vključenih vanjo, Luise Corti, iz UK Data Archive, pa predstavi britanski primer arhiviranja kvalitativnih podatkov.
Sledi sklop petih prispevkov o platformah, ki se nanašajo na zbirke in harmonizacijo podatkov. Dean R. Lillard, z Ohio State University, predstavi mednarodno harmonizacijo longitudinalnih podatkov. Janet Gornick, Berglind Hólm Ragnarsdóttir, in Sarah Kostecki, City University of New York, seznanijo z mednarodnim podatkovnim centrom v Luxemburgu. Rory Fitzgerald, Eric Harrison in Lorna Ryan iz Centre for Comparative Social Surveys pri City University London predstavijo sistem, ki ga uporabljajo pri Evropski družboslovni raziskavi. Paul de Graaf in Loek Halman, Tilburg University, predstavita primer mednarodnega raziskovalnega okolja: Evropsko raziskavo vrednot. Axel Börsch-Supan, Munich Center for the Economics of Ageing, predstavi Raziskavo o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi (SHARE).
Sledita poglavji o metodoloških novostih ter izobraževanju in usposabljanju. V sklopu o metodoloških inovacijah Willem E. Saris, Universitat Pompeu Fabra, Barcelona v razpravi o kakovosti vprašanj predstavi SQP 2.0 software. Ineke A.L. Stoop, Netherlands Institute for Social Research, in Achim Koch, GESIS, predstavita zbiranje podatkov kot znanstveni postopek, izpostavita postopek nadzora in kakovost postopka v Evropski raziskavi vrednot. Joachim Wackerow, GESIS, in Mary Vardigan, ICPSR, predstavita mednarodni metapodatkovni standard Data Documentation Initiative (DDI).
V sklopu o izobraževanju in usposabljanju Silke Schneider, Alexia Katsanidou, Laurence Horton in Christof Wolf, GESIS, predstavijo razvoj podiplomskega programa usposabljanja za delo z družboslovnimi podatki, njegove vsebine in znanja, ki jih udeleženci osvojijo. Angela Dale, University of Manchester, predstavi poučevanje kvantitativnih metod v družboslovju.
V tretjem, zadnjem delu, sledita še dve temi. Markus Zürcher, Swiss Academy of Humanities and Social Sciences, izpostavi pomen sprejemanja politik in vzdrževanja raziskovalnih infrastruktur. Brian Kleiner, Isabelle Renschler, Boris Wernli in Peter Farago, FORS, pa ob koncu zbornika odgovarjajo na zanimivo vprašanje: kako raziskovalne infrastrukture spreminjajo družboslovje.
Z RI je pomembno povezana tudi aktualna problematika vzpostavljanja nacionalnih in nadnacionalnih sistemov odprtega in transparentnega dostopa do raziskovalnih podatkov. Zato raziskovalne infrastrukture ne gre razumeti zgolj kot organizacijsko oporo, pač pa tudi kot podporo sami znanstveni metodi, kot orodje, ki omogoča preverljivost in ponovljivost raziskovalnih postopkov in rezultatov. S tega vidika je razvoj RI prav v tem času izrednega pomena, prispevki s tega področja pa spodbuda in opora pri spoznavanju in razumevanju problematike v širšem mednarodnem okolju in tudi v Sloveniji.
Zbornik Understanding Research Infrastructures in the Social Sciences, uredniki: Brian Kleiner, Isabelle Renschler, Boris Wernli, Peter Farago, Dominique Joye, si je mogoče izposoditi v Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja (ODKJG).
