Piše: dr. Tina Zorman, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Slovensko vozlišče RDA (Research Data Alliance) se aktivno vključuje v vzpostavljanje standardov za ravnanje z raziskovalnimi podatki v znanstvenih revijah, pripravo navodil za avtorje ter oblikovanje smernic za uredniške politike glede navajanja in dostopnosti raziskovalnih podatkov v znanstvenih publikacijah. Pomemben del teh prizadevanj je prenos splošnih priporočil v konkretne uredniške prakse posameznih revij.
V tem okviru je bilo pri znanstvenih revijah članic Univerze v Ljubljani predvideno prilagajanje splošnih navodil za avtorje glede ravnanja z raziskovalnimi podatki. V drugi polovici 2025 sem bila v več stikih z glavnim urednikom revije Acta Agriculturae Slovenica, dr. Francetom Batičem, pri čemer je bila osrednja tema zahteva, da avtorji ob oddaji članka zagotovijo tudi dostop do raziskovalnih podatkov.
Vzpostavljanje pravil ravnanja z raziskovalnimi podatki ni enostaven proces, saj od avtorjev zahteva dodatno delo in spremembo ustaljenih praks. Zato je nujno, da so navodila za avtorje dovolj jasna in nedvoumna, hkrati pa ne predolga ali preveč normativna. Ključno bo tudi, da uredniški odbor pri sprejetih pravilih vztraja, tudi če bi to kratkoročno pomenilo manjši upad števila oddanih člankov. Z uveljavljanjem uredniške politike, ki temelji na načelih odprte znanosti, revija spodbuja večjo transparentnost in ponovljivost raziskav, omogoča dolgoročno ohranjanje raziskovalnih podatkov ter izboljšuje njihovo interoperabilnost in možnost ponovne uporabe. S tem prispeva k večji vidnosti in citiranosti objavljenih del, kar dolgoročno krepi mednarodno prepoznavnost in znanstveno kakovost revije.
Z uveljavljanjem uredniške politike, ki temelji na načelih odprte znanosti, revija spodbuja večjo transparentnost in ponovljivost raziskav, omogoča dolgoročno ohranjanje raziskovalnih podatkov ter izboljšuje njihovo interoperabilnost in možnost ponovne uporabe. S tem prispeva k večji vidnosti in citiranosti objavljenih del, kar dolgoročno krepi mednarodno prepoznavnost in znanstveno kakovost revije.
Prilagoditve
Člani uredniškega odbora revije Acta Agriculturae Slovenica so se z dr. Batičem strinjali, da sem kot podatkovna svetovalka na Biotehniški fakulteti najprimernejša oseba za prevzem vloge podatkovne urednice in pripravo prilagojenih navodil za avtorje. Pri tem sem izhajala iz splošnih smernic Univerzitetne založbe Univerze v Ljubljani, jih nadgradila z uporabo besednjaka odprte znanosti ter sledila priporočilom Slovarja odprte znanosti in Priročnika o načrtovanju ravnanja z raziskovalnimi podatki. Ob tem se je pokazalo, da terminologija veljavne Uredbe o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti ponekod še ne sledi najnovejšim razvojem na področju odprte znanosti, kar je glede na čas njenega nastanka razumljivo.
Urednik je opozoril na pogosto prakso, da avtorji v postopku recenzije navajajo, da so »vsi podatki že vključeni v članek«. V pogovorih sem pojasnila, da to v večini primerov ne drži, saj so praviloma objavljeni analizirani rezultati, ne pa tudi primarni ali surovi raziskovalni podatki. Tudi v primerih, ko so vsi podatki dejansko vključeni v članek, so zaradi oblikovnih zahtev (majhna pisava, objava v obliki slik) pogosto zgolj informativni in ne omogočajo nadaljnje uporabe ali strojne obdelave. Raziskovalni podatki, objavljeni v repozitorijih v odprtih in nelastniških formatih, pa so bistveno bolj najdljivi, dostopni in interoperabilni, saj jih je mogoče avtomatsko zajemati in ponovno uporabiti.
Posebno pozornost sem namenila delu smernic, ki se nanaša na izbiro repozitorijev. Splošne smernice izpostavljajo institucionalne repozitorije slovenskih univerz ter dva slovenska področna repozitorija, ki pa za področje biotehnike pogosto nista najprimernejša. V okviru priprave navodil sem zato najprej identificirala več področnih repozitorijev, relevantnih za različna področja biotehnike. Pri tem sem se zavedala, da je takšen izbor nujno subjektiven in odvisen od konkretnega raziskovalnega področja, saj se prakse med posameznimi disciplinami znotraj Biotehniške fakultete bistveno razlikujejo, prav tako pa se primerni repozitoriji sčasoma spreminjajo. Po posvetovanju s kolegico z Biotehniške fakultete se je izkazalo, da bi navajanje konkretnih repozitorijev v smernicah ob hkratnem napotovanju na več zunanjih seznamov lahko povzročilo dodatno nejasnost. Zato sem se odločila, da se v končnih navodilih ne izpostavlja posameznih repozitorijev, temveč se poudari osnovno načelo: avtorji naj raziskovalne podatke prednostno objavljajo v ustreznih področnih repozitorijih, če ti ne obstajajo, pa v institucionalnih ali splošnih nacionalnih oziroma mednarodnih repozitorijih.
Pri tem je bilo v smernicah upoštevano tudi, da (so)financer revije, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS), na svojih spletnih straneh objavlja seznam zaupanja vrednih podatkovnih repozitorijev, tako področnih kot večnamenskih. Avtorje se zato usmerja k uporabi repozitorijev, ki jih priporoča financer, hkrati pa imajo možnost poiskati tudi druge ustrezne repozitorije z uporabo mednarodnih razvidov, kot sta FAIRsharing.org in re3data.org.
Pri delu smernic, ki se nanaša na licence, sem avtorje napotila na določila veljavne Uredbe, saj je konkretno priporočanje licence CC0 v slovenskem prostoru pogosto predmet razprav. Po slovenski zakonodaji se avtorji ne morejo odpovedati vsem avtorskim pravicam, saj ohranijo vsaj moralne avtorske pravice. Po drugi strani obstaja tudi stališče, da raziskovalni podatki sami po sebi ne uživajo avtorskega varstva, razen kadar so rezultat ustvarjalne obdelave in izražajo avtorjev individualni prispevek. Zaradi teh odprtih pravnih vprašanj se mi je zdelo smiselno, da smernice avtorje usmerjajo k upoštevanju nacionalne zakonodaje in obstoječih priporočil, ne pa k enoznačni izbiri konkretne licence.
Pri delu smernic, ki se nanaša na dolžnosti avtorjev, urednika in recenzentov, se mi je zdelo ključno, da se v navodilih jasno izpostavi predvsem dolžnost avtorjev glede objave raziskovalnih podatkov ter postopek v primeru, ko ta zahteva ni izpolnjena. V takih primerih je predvideno, da se avtorje na izpolnjevanje določil odprte znanosti pozove. V samih smernicah pa se mi ni zdelo smiselno podrobneje opisovati notranje organizacije uredniškega dela, torej razmejitve nalog med urednikom, področnimi uredniki in recenzenti. Z urednikom sva se strinjala, da bo moralo uredništvo te postopke oblikovati in uskladiti interno, avtorjem pa jih v okviru navodil ni treba dodatno pojasnjevati. Ob tem sem jasno izrazila svojo pripravljenost pomagati uredniškemu odboru pri obravnavi vprašanj in dilem, povezanih z izpolnjevanjem zahtev odprte znanosti. Ker sama izhajam iz raziskovalnega okolja, lahko pri tem pomagam tudi pri presoji, kdaj gre za raziskovalne podatke in kdaj ne, ter pri razumevanju specifičnih raziskovalnih praks posameznih področij.
Za lažje razumevanje in uporabo smernic sem v navodila vključila tudi dva konkretna primera objave raziskovalnih podatkov za znanstvene članke ter prikaz pravilnega citiranja podatkovnih zbirk v skladu z uveljavljenim citatnim slogom (APA). Namen teh primerov je avtorjem pokazati, kako zahteve odprte znanosti uresničiti v praksi in s tem zmanjšati negotovost pri pripravi prispevkov.
Občutljivi podatki
Ker odprt dostop do raziskovalnih podatkov ni vedno mogoč, sem v smernicah posebej poudarila tudi upravičene izjeme. Kadar podatkov zaradi pravnih, etičnih ali drugih utemeljenih razlogov ni mogoče deliti v celoti odprto, morajo avtorji razloge za omejitev jasno navesti v članku oziroma v izjavi o dostopu do podatkov. Pri naravoslovnih raziskavah so takšne situacije lahko povezane tudi z občutljivimi informacijami o varovanih naravnih elementih (npr. ogrožene vrste, habitati ali lokacije), kjer bi javna objava lahko omogočila zlorabe. Pri urejanju dostopa do raziskovalnih podatkov sem sledila načelu »odprti, kolikor je mogoče; zaprti, kolikor je nujno«, kot ga določa slovenska Uredba.
Opažanja
Pri pripravi smernic se je pokazalo, da je uvajanje načel odprte znanosti predvsem proces, ki temelji na dialogu in postopnem usklajevanju razumevanja. Ne gre zgolj za oblikovanje pravil, temveč za skupno razmišljanje o tem, kako splošna načela odprte znanosti smiselno prenesti v konkretno uredniško in raziskovalno prakso posamezne revije. Prav v tem procesu pogovorov se odpirajo vprašanja o tem, kaj so raziskovalni podatki, kdaj in kako jih je smiselno deliti ter kako zagotoviti ravnovesje med odprtostjo in specifičnostmi posameznih raziskovalnih področij.
Pri delu z raziskovalci se občasno srečujem z zadržki do deljenja raziskovalnih podatkov, ki izhajajo iz povsem razumljivih skrbi – dodatnega dela, vprašanj glede pravilne rabe podatkov ali negotovosti glede njihove nadaljnje uporabe. Takšni pomisleki so razumljivi, zlasti v okoljih, kjer odprto ravnanje z raziskovalnimi podatki še ni ustaljena praksa. Po mojih izkušnjah se ti zadržki pogosto zmanjšajo, ko se odpre razprava o širšem kontekstu odprte znanosti in njenih ciljih ter ko postane jasno, da odprtost ni enosmeren proces, temveč del skupnega raziskovalnega ekosistema.
Odprta znanost ne pomeni le odprtega deljenja podatkov, temveč tudi odprt dostop do znanstvenih rezultatov. Raziskovalci upravičeno pričakujejo nemoten dostop do znanstvene literature, saj je ta temelj njihovega dela. Odprto objavljanje omogoča, da so raziskovalni rezultati dostopni tudi tistim, ki nimajo institucionalnega dostopa do naročniških vsebin, ter s tem prispeva k širjenju znanja, izobraževanju in uporabi raziskovalnih dognanj v praksi. Ko ta širši vidik postane razumljiv, se tudi zahteve odprte znanosti začnejo dojemati kot smiselne in povezane s skupnimi interesi raziskovalne skupnosti in družbe.
Pomemben vidik odprtega deljenja podatkov je tudi zaščita raziskovalnega dela. Objavljeni podatki v zaupanja vrednih repozitorijih so opremljeni s trajnim identifikatorjem in časovnim žigom, kar jasno dokumentira avtorstvo in primarnost podatkov. V tem smislu repozitoriji ne predstavljajo tveganja, temveč lahko služijo kot dodatno zagotovilo in zaščita raziskovalcev v primeru ponovne uporabe podatkov.
Izkušnja priprave smernic za revijo Acta Agriculturae Slovenica je potrdila, da ima vloga podatkovne urednice pomembno povezovalno funkcijo med načeli in politikami odprte znanosti na eni strani ter uredniškimi praksami in vsakdanjim raziskovalnim delom na drugi.
Izkušnja priprave smernic za revijo Acta Agriculturae Slovenica je potrdila, da ima vloga podatkovne urednice pomembno povezovalno funkcijo med načeli in politikami odprte znanosti na eni strani ter uredniškimi praksami in vsakdanjim raziskovalnim delom na drugi. Prav na tej ravni se splošna priporočila prevajajo v izvedljiva, strokovno utemeljena in za revijo smiselna pravila, ki lahko dolgoročno prispevajo k večji kakovosti, preglednosti in mednarodni primerljivosti znanstvenega objavljanja.
Avtorica prispevka Tina Zorman je podatkovna svetovalka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter podatkovna urednica revije Acta Agriculturae Slovenica. Pri svojem delu povezuje raziskovalce, uredništva in zahteve odprte znanosti ter nudi podporo pri razumevanju in uveljavljanju dobrih praks ravnanja z raziskovalnimi podatki.
