Nekaj etičnih dilem pri vključevanju študentov v raziskovalno delo

Spodbuda za blog je nastala v okviru seminarja ADP Načrtovanje ravnanja s kvalitativnimi raziskovalnimi podatki: primer Spomin na medije v Jugoslaviji, ki je potekal 7. septembra 2021. Gosta seminarja sta bila dr. Jernej Amon Prodnik in dr. Jernej Kaluža iz Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede, ki sta se sprehodila skozi življenjski krog podatkov in predstavila nekaj dilem in rešitev, ki vodijo do kakovostne podatkovne objave. Med drugim obravnavata tudi vprašanje etične dileme vključevanja študentov v raziskovalno delo. 

Posnetek seminarja si oglejte na Youtube kanalu ADP.

Prezentacije so dostopne na spletni strani ADP: prvi deldrugi del.

Vir fotografij: prezentacija Amon Prodnik in Kaluža, 2021

Podatki iz raziskave, ki jo predstavljata, so dostopni v Katalogu ADP (povezava na koncu bloga, pod črto).


 Piše: dr. Jernej Amon Prodnik

Vključevanje študentov v raziskovalno delo je praksa, ki se v akademskem okolju nemalokrat odvija v pedagoškem procesu, vsaj posredno pa se spodbuja tudi na institucionalni ravni, saj nekatere fakultete vključenost beležijo v svojih preglednih statistikah. Takšno vključevanje ima lahko prednosti tako za pedagoge kot študente, vendar prinaša s seboj etične dileme, ki jih pedagogi prevečkrat dojemajo za nepomembne in zato preprosto ignorirajo. Rezultat je lahko (ne nujno namerno) izkoriščanje študentov, ki bi ga v akademskem okolju morali dojemati kot nekaj nesprejemljivega.

V okviru predmeta Zgodovina novinarstva, ki se izvaja na prvi stopnji univerzitetnega programa Novinarstvo (Fakulteta za družbene vede), od leta 2019 izvajam raziskavo Novinarstvo v socialistični Jugoslaviji in imaginariji medijev skozi občinstvo. V raziskavo so aktivno vključeni študenti in študentke, ki izvajajo poglobljene polstrukturirane intervjuje s svojimi starimi starši ali drugimi starejšimi osebami. Namen intervjujev je pridobivanje prvoosebnih spominov o uporabi medijev v socialistični Jugoslaviji, dojemanje novinarstva v tem obdobju in zaupanje v to osrednjo družbeno institucijo. Raziskava je tudi sestavni del ARRS raziskovalnega projekta Vloga komunikacijskih neenakosti v dezintegraciji večnacionalne družbe (J5-1793), ki se pod vodstvom Igorja Vobiča izvaja na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja (CRDK).

Študenti pridobivajo prve prave raziskovalne izkušnje

Vključevanje študentov v raziskovalno delo ima lahko prednosti za obe vpleteni strani. Študenti pridobivajo prve prave raziskovalne izkušnje, v repozitoriju podatkov so poimensko navedeni kot sodelavci pri zbiranju raziskovalnih podatkov, velika količina dela, ki ga opravijo, pa ne ostane v vednost le pedagogu, ki tovrsten izdelek oceni, temveč širši (raziskovalni) skupnosti. Z arhiviranjem usmerjenega raziskovalnega dela v javnem repozitoriju lahko pomembno prispevajo k razumevanju izbranih vprašanj in ta vpogled omogočijo drugim raziskovalcem in celo prihodnjim generacijam, ki se bodo ukvarjale s temi tematikami. Vključevanje ima veliko prednosti tudi za pedagoge, saj intervjuji širijo vpogled v tematike, ki jih raziskujejo, ter dodajajo perspektive, ki bi jih težje pridobili sami. Opravljanje velikega obsega poglobljenih intervjujev je zamudno opravilo, ki je ob ostalih obveznostih pogosto težko uresničljivo, pri čemer se težave nemalokrat pojavljajo že pri dostopu do čim bolj raznolikih intervjuvancev.

Številne dileme in nevarnosti

Vendar se je potrebno zavedati, da nosi vključevanje študentov v raziskovalno delo s seboj številne dileme in nevarnosti, ki jih je potrebno imeti v mislih že v fazi načrtovanja raziskave. To je problematično predvsem v primerih, ko proces uporabe zbranih podatkov in vključevanja ni povsem jasen vnaprej in (včasih nenamerno) izhaja iz pozicije moči. Povsem verjetno je, da je pri takšnih raziskavah sodelovanje študentov zato ena izmed osrednjih etičnih dilem, ki si zasluži več pozornosti, kot jo prejema. Odnos med profesorjem/-ico in študentom/-ko v pedagoškem procesu je skoraj po pravilu hierarhičen in ga kot takšnega z razlogom dojemajo tudi sami študenti/-ke. Če ne bodo izpolnili obveznosti, ki jih pri predmetu zahteva profesor/-ica, ne bodo opravili predmeta. Tudi, če se kakšnemu pedagogu dozdeva, da gre za trivialna vprašanja, je občutek študentov, da se jih izkorišča ali nanje celo pritiska, zato povsem razumljiv in realen. Kdo v tem odnosu pije in kdo plača? Kaj imajo od tega študenti in zakaj so potisnjeni v nekaj takšnega?

Raziskovalno izkoriščanje študentov v akademskem prostoru je nujno potrebno naslavljati, saj bi ga morali dojemati za nesprejemljivega. Zgoraj omenjenih dilem sem se zato poskušal zavedati že pri pripravi raziskave in jih nato odpiral tudi v okviru razprav, ki smo jih imeli na CRDK. Razrešiti sem jih poskusil z naslednjimi koraki: a) čim večjo stopnjo transparenti odnosa, b) vključevanjem Arhiva družboslovnih podatkov (ADP) v izvedbo intervjujev in c) arhiviranjem intervjujev v javnem repozitoriju, ki je d) povsem prostovoljno. Če je predvideno ali mogoče raziskavo vključiti v raziskovalni projekt, ki je pridobil finančna sredstva, je študente potrebno e) za opravljeno delo plačati, če se to delo prikazuje med rezultati projekta.

a) Transparentnost

Temelj vključevanja študentov v raziskovalno delo je visoka stopnja transparentnosti odnosa med pedagogom in študentom ter sprotno razreševanje vseh dilem, ki bi se lahko pojavljale na tej relaciji in pri razumevanju, kako se bo uporabljalo zbrane podatke. V primeru predmeta Zgodovina novinarstva namenimo veliko časa pripravi na izvedbo intervjujev in razjasnjevanju razlogov, zakaj se mi izvedba intervjujev zdi smiselna ne le za predmet, temveč tudi za same študente in širšo raziskovalno skupnost. Študenti vedo vnaprej, da spadata intervju in transkript intervjuja med njihove obveznosti pri predmetu, brez katerega predmeta ne morejo opraviti. Vsi intervjuvanci in izvajalci intervjujev (torej študenti) morajo podpisati soglasje glede sodelovanja v raziskavi (povezava). V njem je natančno zapisan namen in cilj raziskave, opredeljen  je  tudi odnos med vsemi udeleženci, torej mano, kot vodjem, raziskave, študentom in intervjuvancem. Informirano soglasje je ključno pri transparentnosti in nedvoumnosti tega odnosa, kljub temu da se morda zdi nepotreben birokratski balast; v njem se intervjuvanec in izvajalec intervjuja tudi opredelita ali bo intervju arhiviran v javnem repozitoriju ali ne (soglasje seveda vključuje tudi druga vprašanja, na primer anonimizacijo intervjuja, osnovne podatke o raziskavi, moje kontaktne podatke in tako dalje).

b) Sodelovanje s strokovnjakinjami za ravnanje s podatki

V izvedbo raziskave je že od njenega začetka vključen ADP. Sodelavke arhiva so pomagale pri pripravi soglasja in razreševale dileme, ki bi se lahko pojavile v zvezi z njim. Ob izvedbi intervjujev so se v preteklih letih udeležile srečanja pri predmetu Zgodovina novinarstva, kjer so študentkam in študentom razložile namen in poslanstvo ADP, kaj vse je mogoče početi z arhiviranimi intervjuji, kako je z varnostjo in anonimizacijo ter kdo ima do intervjujev nato dejansko dostop.

c) Podatki za ponovno rabo: prispevek raziskovalni skupnosti  

Z arhiviranjem empiričnih podatkov v področnem nacionalnem repozitoriju, kot je ADP, je povsem jasno, kdo ima dostop do teh materialov (v našem primeru intervjujev in spremljevalnih gradiv), pod kakšnimi pogoji in za kakšne namene. Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, je prav arhiviranje materialov v javnem repozitoriju ena izmed osrednjih točk naslavljanja neenakega odnosa med študentom in predavateljem. Ta korak namreč razrešuje morebiten očitek, da so ti intervjuji namenjeni le osebnim koristim pedagoga, ki jih bo izkoristil za svoje raziskovalno delo in s tem za razvoj svoje akademske kariere. Vsi intervjuji so za nadaljnje raziskovanje namreč dostopni vsem raziskovalcem, ki jih zanimajo te tematike, vključno s samimi študenti, ki so izvajali intervjuje. Če gre na primer za tematiko, ki bi jo v kasnejših letih želeli vključiti v svoja raziskovalna ali zaključna dela – v tem primeru gre tudi za nezanemarljivo spodbudo, da se sami hitreje odločijo za arhiviranje intervjujev, ki so jih izvedli.

d) Arhiviranje in objava v podatkovnem repozitoriju

Čeprav sta v primeru predmeta Zgodovina novinarstva izvedba intervjuja in transkript zvočnega posnetka intervjuja obveznosti pri predmetu, imajo študenti in njihovi intervjuvanci povsem prosto izbiro ali se bodo v zgoraj omenjenem soglasju strinjali, da so intervjuji dejansko arhivirani v ADP in s tem dostopni za nadaljnje raziskovalno delo ali ne. Ta odločitev je povsem prostovoljna in nikakor ne vpliva na oceno same obveznosti ali končno oceno pri predmetu. Povedano drugače: pri predmetu se ocenjuje izključno intervju in njegovo kvaliteto, ne dejstva ali se bo intervju lahko arhiviralo ali ne. Verjamem, da je to predpogoj za enakovreden odnos med profesorjem in študentom, saj mora ta odločitev temeljiti na kar se le da avtonomnem premisleku študenta oziroma študentke. Arhiviranje v javnem repozitoriju morajo kot doprinos k razvoju znanosti razumeti tudi sami študenti; če niso tega mnenja, je to potrebno dojeti kot povsem legitimno stališče, v katerega se predavatelj ne bi smel vtikati, saj so lahko razlogi proti takšni odločitvi zelo različni. Zdi se mi smiselno, da se študente spodbuja v arhiviranje tovrstnih empiričnih materialov (številne razloge sem navedel že zgoraj in vsekakor niso instrumentalne narave), vendar je to potrebno početi izključno z argumenti in ne s kakršnokoli obliko prisile. Kot se je izkazalo pri intervjujih, ki so jih v preteklih letih pri predmetu Zgodovina novinarstva izvajali študenti, je v nekaterih primerih arhiviranje veliko pomenilo tudi samim intervjuvancem, ki so bili veseli, da se bo to znanje lahko še kdaj uporabilo. Študenti so jim namreč pojasnili, da bo to lahko prispevalo k razumevanju obdobja, do katerega nimamo več drugih načinov dostopa.

e) Plačilo za delo

Izvajanje intervjujev pri predmetu Zgodovina novinarstva sem načrtoval z reakreditacijo prvostopenjskega programa Novinarstvo, ko se je Fakulteta za družbene vede odločila za prenovo študijskih programov. Ker smo prav v tem obdobju pripravljali prijavo raziskovalnega projekta o medijih in komuniciranju v socialistični Jugoslaviji (J5-1793), smo se zaradi tematskega povezovanja odločili, da v predlog projekta kot enega izmed delovnih sklopov vključimo tudi študentske intervjuje. Že pri prijavi smo zato okvirno predvideli, koliko intervjujev bodo glede na število vpisnih mest na programu Novinarstvo študenti izvedli, posledično pa smo v projektu lahko načrtovali tudi finančno postavko za izvedbo teh intervjujev. Dokler so ti intervjuji del raziskovalnega projekta, so zato študenti zanje tudi plačani – seveda pod pogojem, da dovolijo njihovo arhiviranje v ADP, saj se jih v nasprotnem primeru ne more uporabljati za nadaljnje raziskovalno delo. Povsem jasno je, da bi bilo etično nesprejemljivo, da bi študenti opravljali intervjuje v okviru pedagoškega procesa, nato pa bi se jih s prikrivanjem ali celo brez vednosti študentov predstavljalo kot rezultate raziskovalnega projekta. Vsaj nenavadno bi tudi bilo, da je delo na projektu plačano za vse, razen za študente, čeprav se tudi njihovo delo koristi kot del projekta. V naslavljanju odnosa med pedagogom in študentom so to dodatna opozorila, ki jih velja vzeti na znanje, saj sta dinamika in odnos v primeru financiranega raziskovalnega projekta drugačna.

Poleg najbolj očitnih etičnih dilem, ki sem jih omenil v tem zapisu, prinaša vključevanje študentov v raziskovalno delo s seboj številne druge težave. Nekatere sva s kolegom Jernejem Kalužo vsaj posredno načela v okviru seminarja ADP Načrtovanje ravnanja s kvalitativnimi raziskovalnimi podatki: primer Spomin na medije v Jugoslaviji, vsekakor pa bova oba hvaležna za dodatne premisleke in komentarje o tej tematiki. 

***

Amon Prodnik, J. (2020). Novinarstvo v socialistični Jugoslaviji in imaginariji medijev skozi občinstvo, 2019 [Podatkovna datoteka]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov. ADP – IDNo: MEDJUG19. https://doi.org/10.17898/ADP_MEDJUG19_V1

Amon Prodnik, J. in Kaluža, J. (2021). Novinarstvo v socialistični Jugoslaviji in imaginariji medijev skozi občinstvo, 2020 [Podatkovna datoteka]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov. ADP – IDNo: MEDJUG20. https://doi.org/10.17898/ADP_MEDJUG20_V1

 

 

Prejšnji članek

Spletni seminar CESSDA Roadshow: Covid-19

Naslednji članek

V novem EU projektu BY-COVID tudi ADP

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja