Kako pisati znanstvene članke

Foto: Nic McPhee

V aprilu 2017 je na FDV potekala  delavnica za pisanje znanstvenih člankov, ki jo je vodila prof. dr. Sandra Torres z Univerze v Uppsali na Švedskem. Namenjena je bila doktorskim študentom, vendar smo se je zaradi prostih mest udeležili tudi drugi raziskovalci na začetku kariere. Ker menim, da so vsebine na delavnici izjemno koristne tako za tiste, ki se prvič lotevajo priprave znanstvenega članka, kot tudi tiste, ki imamo s tem že nekaj izkušenj, sem se odločila povzeti bistvene točke in jih deliti z uporabniki  ADP.

V prvem delu delavnice je bil predstavljen način delovanja znanstvenih revij, predavateljica pa je tudi razložila pomen bibliografskih baz, faktorjev vpliva in indeksov citiranja. Sama sem se udeležila le drugega dela delavnice, kjer je bil poudarek na strukturiranju člankov in so bile izpostavljene pogoste napake avtorjev.

V splošnem je ena izmed glavnih težav, da raziskovalci znanstvene članke pišejo na enak način, kot bi pisali poglavje v knjigi, kjer pa gre za drug namen besedila, saj so raziskovalci povabljeni, da prispevajo. Knjige so namenjene raziskovalcem s širšega področja, medtem ko so bralci revij raziskovalci z ožjega področja. Namen znanstvenega članka je namreč nasloviti vrzeli v znanju.

Struktura IMRAD

Tipično znanstveni članek sledi strukturi IMRAD (Introduction, Method, Results, and Discussion), to je Uvod, Metoda, Rezultati in Diskusija. Poleg tega sta bistvena elementa še naslov (Title) in povzetek (Abstract). Za vsakega od elementov znanstvenega članka je predavateljica podala predlog njegove strukture:

  • Naslov članka naj bo čim krajši in brez odvečnih besed. Dovolj informativen, a ne preozek. Sporočiti mora, kaj je glavni prispevek članka in pri tem ustvariti prava pričakovanja. Pri tem se je v naslovu priporočljivo izogniti navajanju držav in drugih geografskih enot, tudi v primeru, ko gre za študije primera.
  • Povzetek članka začnemo tako, da sporočimo , kaj ja vrzel v znanju, nato pa eksplicitno ubesedimo cilj članka. Poleg tega naj povzetek že nudi vpogled v uporabljene podatke ter navede glavne ugotovitve. Skratka, poskrbeti je treba za povezavo med vsakim poglavjem v članku in točko v povzetku.
  • Uvod mora vzbuditi zanimanje bralca, in sicer je treba jasno navesti temo ter ponazoriti naravo in namen raziskovalnega vprašanja. V znanstvenih člankih se je priporočljivo izogniti običajnemu opisu kazala vsebine, kot ga imajo knjige in raziskovalna poročila. Uvod je eden izmed najpomembnejših delov članka in ga je priporočljivo napisati šele proti koncu, pred ali po pisanju zaključka.
  • Pregled literature je neposredno povezan z raziskovalnim vprašanjem. Predavateljica priporoča, da je to prvi del članka, ki ga napišemo. Naj ne bo napisan naivno, ampak informativno in v kritičnem tonu. Posamezni odstavki naj zajamejo bistvo preteklih raziskav. Uporabiti je treba vse relevantne vire, vendar ni priporočljivo pretiravati s številom navedb znotraj istega oklepaja – vsaka navedba naj bo tam z namenom. Hkrati pa se priporoča, da ima vsak odstavek več kot le eno navedbo. Optimalno je torej, da so dve ali tri. Pregled literature se zaključi z jasno formulirano vrzeljo v znanju.
  • Teoretični okvir potrebujemo le v primeru, da bo uporabljen za interpretacijo rezultatov smiselno naj bo povezan z raziskovalnim vprašanjem.
  • Metode vključujejo opis metodologije in utemeljitev, zakaj je bila izbrana; opis uporabljenih podatkov, tj. kako so bili podatki zbrani in kaj obsegajo; opis, kako so bili podatki analizirani ter kakšni sta veljavnost in zanesljivost meritev oziroma kako sta bili zagotovljeni kredibilnost in prenosljivost rezultatov, če gre za kvalitativne raziskave. Pri opisu metod naj bo raziskovalec skromen, vendar na avtoritaren način. Pisanja tega dela članka se je treba lotiti po pisanju rezultatov, a pred zaključki.
  • Rezultati povežejo vsak rezultat s preteklimi raziskavami. Predstavljeni so glavni rezultati, vsak posamično, pri čemer naj vsak rezultat spremlja tudi nek zaključek. Predavateljica je priporočila, da je to drugi del članka, ki se ga lotimo pisati, takoj po pregledu literature.
  • Zaključek naslavlja vprašanja postavljena v uvodu in raziskovalni problem. Raziskovalec razpravlja o rezultatih in jih umešča v obstoječe znanje . Konča se z razpravo o posledicah. Na koncu je priporočljivo postaviti tudi nova raziskovalna vprašanja. Pisanja zaključka se je priporočljivo lotiti po pregledu literature,rezultatih in metodah, vendar pred uvodom.

Poleg tega je bilo podanih še nekaj splošnih napotkov glede pisanja. Upošteva naj se načelo en odstavek – ena ideja. Prehodi med odstavki naj bodo gladki. Bolje je povedati veliko o ožji temi, kot malo o širši temi.

Pred pisanjem je priporočljivo pripraviti osnutek, v katerem odgovorimo na vprašanja, kaj je tema članka, kdo ga bo potreboval in s kakšnim namenom, kaj so ključni rezultati in kaj je glavni prispevek. Na tej podlagi pripravimo osnutek vsebin,  ki bodo bralca pripeljale od začetka do konca zgodbe. Za vsako od teh točk pripravimo ključne besede ter se nato poigravamo z različnimi kombinacijami, vse dokler ne najdemo optimalnega vrstnega reda. V tem vrstnem redu pripravimo tudi literaturo in vire, ki jih bomo uporabili.

Prejšnji članek

Politična participacija mladostnikov v Sloveniji  

Naslednji članek

Lestvica lustracije in politika tranzicijske pravičnosti v post komunističnem svetu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja