V okviru Sociološkega srečanja, ki je 9. in 10. novembra 2012 potekalo v Mariboru, smo spregovorili tudi o potrebah po vzpostavljanju sistema odprtega dostopa do raziskovalnih podatkov. Udeležencem sekcije sociologija znanosti smo predstavili temeljne izsledke poročila Opis stanja na področju raziskovalnih podatkov v Sloveniji, čemur je sledila razprava. Poglejmo, o čem je tekla beseda.
Sistem odprtega dostopa do raziskovalnih podatkov financiranih iz javnih sredstev je v mednarodnih krogih že dobro uveljavljena pobuda. S članstvom v mednarodnih organizacijah, npr. v OECD, se tem smernicam pridružuje tudi Slovenija. Vprašanje torej ni , ali odpreti podatke ali ne, pač pa kdaj, kako in do kakšne mere jih odpreti. Organizacija OECD priporoča načelo fleksibilnosti, po katerem naj se upošteva raznolikost raziskovalnih področij in raziskovalnih pristopov.
Eden od korakov v smeri uresničevanja tega načela je raziskava, ki smo jo v ADP izvedli med slovenskimi raziskovalci, znanstvenimi knjižničarji in predstojniki različnih raziskovalnih enot s 17 raziskovalnih področij.
Izkazalo se je, da so slovenski raziskovalci načelno naklonjeni sistemu odprtega dostopa do raziskovalnih podatkov financiranih iz javnih sredstev, vendar pa na poti do uresničevanja tega cilja stoji v
eč ovir. Med pomembnejšimi so:
- odsotnost politik in strategij na področju upravljanja s podatki,
- odsotnost kulture deljenja raziskovalnih podatkov,
- nerešena pravna vprašanja (avtorske in sorodne pravice, anonimnost, etika, zlorabe),
- neenako razvita podatkovna infrastruktura in storitve.
Naštete ovire bo mogoče preseči z doseganjem konsenza med raziskovalci, financerji in izvajalci podatkovnih storitev. Raziskovalci bodo morali osvojiti znanja s področja upravljanja s podatki, sprejeti kulturo deljenja podatkov kot nujno načelo znanstvenega delovanja, težiti k medpodročnemu povezovanju in iskanju skupnih rešitev, oblikovati nove področne poklice (podatkovni knjižničar, podatkovni znanstvenik) in drugo. Financerji pa bodo morali oblikovati politike, s katerimi bo upravljanje s podatki postalo eden od nujnih pogojev znanstvenega postopka. Poleg tega bo potrebno odpraviti obstoječi neformalni sistem, po katerem konkurenčne prednosti izvirajo iz monopoliziranja in restriktivnega, samovoljnega ravnanja z raziskovalnimi podatki financiranimi z javnimi sredstvi. Nadomestiti ga bo moral sistem odprtega dostopa do raziskovalnih podatkov financiranih iz javnih sredstev.
Da je tematika vzpostavljanja politik in strategij na tem področju več kot potrebna in da je tudi pri nas skrajni čas, da smo o tem začeli razmišljati in razpravljati sistematično, so potrdili tudi udeleženci sekcije sociologija znanosti. Razprava se je odvila v dveh smereh.
Prvič, oblikovanje sistema odprtega dostopa so udeleženci videli kot rešitev pred zlorabami v znanosti. Omenjen je bil primer nizozemskega znanstvenika, ki je vrsto let prilagajal raziskovalne podatke in s poneverbami večal število svojih znanstvenih objav, med drugim tudi v najbolj uglednih znanstvenih revijah. Odprt dostop do raziskovalnih podatkov je v tem smislu varovalka, saj so podatki ves čas dostopni, s čimer ima znanstvena skupnost možnost neposredne kontrole nad izsledki kolegov. Tveganje pred tovrstnimi zlorabami in kršitvami se z uvedbo sistema odprtega dostopa posledično zmanjša.
V drugem delu razprave je udeležence zanimalo, ali se kot uporabniki podatkov lahko zanesejo na resničnost, točnost, veljavnost podatkov, ki so jih ustvarili drugi. Odgovor na to vprašanje prinašajo področni podatkovni centri, ki delujejo kot posredniki med ustvarjalci podatkov in uporabniki podatkov. Kot taki s svojimi merili, standardi in metodami presodijo ustreznost ustvarjenih podatkov in v tem smislu predstavljajo pomembno kontrolno točko. Hkrati pa zagotovijo odprt dostop do podatkov, s čimer znanstveni skupnosti odprejo možnosti, da sama preveri veljavnost podatkov in opozori na morebitne nepravilnosti v postopkih.
